Lepega dne mi je nekdo poslal kratko sporočilo na FB. Razen jedrnatega odmeva na nek moj video mi je kratko podelil, da se bori z zavistjo, ki da ga vsakič znova pahne v žalost. Sporočilo je zaključil s prošnjo, da posnamem nekaj na to temo. Sporočilo in prošnja sta se mi v trenutku zdela tako zanimiva, da sem brez pretiranega razmišljanje odgovoril pritrdilno.
Iskreno rečeno, nikoli v življenju se nisem zalotil v daljšem premišljevanju o svoji zavisti, nikoli v življenju nisem zaznal dolgotrajnega notranjega boja s tem grehom. Verjetno ima vsak človek in vsak človeški značaj svoje občutljivejše vidike. Zgodijo pa se mi obdobja, ko me ta strast povleče v svoj vrtinec, iz katerega si želim izstopiti, nakar sledi precejšen čas miru v zvezi s tem. Kljub vsemu se mi je misel o zavisti zdela posrečeno zadeva.
Kot vsakič, sem tudi tokrat začel o temi razmišljati v molitvi in brskati po Svetem pismu. Nakar sem se spomnil na svojo najljubšo duhovno knjigo, Na notranji poti k Bogu (KUD Logos), ki zagotovo vsebuje kaj pametnega na to temo. Z veseljem sem se torej ponovno zagnal v knjigo in iz nje vzel svoj odgovor na vprašanje, kaj naj naredim, da obvladam zavist in ne, da bo ona obvladovala mene.
