search instagram arrow-down

Instagram

There was an error retrieving images from Instagram. An attempt will be remade in a few minutes.

Facebook

Želiš slediti mojemu blogu?
Wanna follow my blog?

1. del

Bivanje izven svojega domačega okolja ima zelo dobrodejen dvojni učinek: najprej ta, da novic ne prejemaš v povsem surovem, temveč v nekoliko predelanem stanju, nadalje pa, da prejmeš le bistveno. Nekaj dni nazaj je v moj svet pljusknila nekoliko predelana novica o ustanovitvi civilne iniciative dovolj.je, ki jo doživljam ne samo kot pomemben dogodek, ampak kot mejnik v življenju Cerkve v Sloveniji. Pobuda in vprašanja, ki jih pobuda odpira, so me pravzaprav vznemirila dosti bolj, kot sem pričakoval ob prvem soočenju. To se mi zdi pravzaprav dobro, ker je to potrditev, da se čutim pripadajočega lokalni Cerkvi. Predvsem pa je dogodek brca, da zapišem prve občutke in misli ter si jih s tem sploh predočim … doslej so bili tako zelo (z)mešani, da jih sploh ni bilo enostavno obvladovati. Pisanje je na nek način nujno, da se sploh zagledam in da izrečem, kar me vznemirja. Mislim si, da se v mnogih srcih in glavah dogaja podobno. In se bo dogajalo – vse dotlej, dokler predstojniki ne bodo naredili vseh v evangeliju predvidenih korakov za primer v nebo vpijočih grehov.

Ko se je v letu duhovništva sprožil prvi plaz razkritja spolnih zlorab s strani duhovnikov (koliko je zares potegnil tudi v slovenski prostor in koliko v Cerkev v Sloveniji težko rečem, v mojo zavest pa zagotovo), sem se globoko v sebi odzval branilno govoreč si: to se dogaja predvsem na zahodu; število zlorabljajočih duhovnikov glede na število vseh duhovnikov je itak izredno majhno; kaj pa mi, velika večina predanih; zakaj ne pokažemo prsta tudi na druge, številnejše predatorje po družinah, šolah in športnih klubih … in podobno. Zatem so prišle podrobnosti prikazane v Spotlightu, ki sem se jim nekoliko težje upiral s samo-opravičevanjem, saj je film odstrl dejstvo, da je bil prvi plaz razkritja tako rekoč miniaturen uvodni poteg na povsem krhkem terenu s potencialom gigantskih razsežnosti. V mojih očeh pa je predvsem razkril dejstvo, da v Cerkvi obstaja totalitaristični način obnašanja, na katerega (tako v primeru Bostona) nekateri člani katoliškega klera in episkopata niso imuni. Ne spomnim se prav dobro, ali sem si postavil to vprašanje, nezavedno pa zagotovo: v čem se bostonska in ljubljanska duhovščina pravzaprav razlikuje, ko pridemo do tega spolzkega področja? V moji notranjosti je to (potencialno) vprašanje ostalo brez resničnega odgovora, na ravni javnega pogovora pa tako ali tako. Morda z nekaj pavze so v valovih sledile nadaljnja številna razkritja iz najrazličnejših držav, ki so dosegla svoj tragični vrh v pensilvanskem poročilu. Četudi imam obsežno besedilo že nekaj mesecev na trdem disku, se skozi njega nikoli nisem zares prebil, ker so me številni odzivi, pričevanja in bolečina ameriških katoličanov dovolj strli. Ko torej slišim o dovolj.je, pomislim: končno je prišel trenutek, da na to gnojno rano pritisnemo tudi mi. Na dolgi rok nam bo dobro delo in celo odleglo … pa sploh ne, da bi podcenjeval katero koli ranjeno osebo ali kateri koli boleč občutek. Dobro nam bo delo ravno zaradi odprtja vprašanja, ker je dosedanja tabuizacija bolečino samo spodbujala.

Skoraj bi rekel trde Jezusove besede v evangeliju po Janezu, namreč resnica vas bo osvobodila (Jn 8), v meni vzbujajo vedno novo (za)čudenje in sicer nad tem, kako je soočanje in prepuščanje celotni resnici težek proces. Začne se seveda v mojem zelo notranjem življenju, v tem kar v resnici želim. Točno ta osebna izkušnja, h kateri se vedno znova vračam pri spovedih in drugih milostnih trenutkih. V danem primeru pa sem seveda presenečen, kako nekateri predstojniki Cerkve težko vstopijo v proces soočanja z resnico. Namreč glede tega, kar je (tudi) resnični vidik Cerkve. Ko bi bili v primeru spolnih zlorab govorili o osamljenem primeru, bi se vsekakor potrudil in poskušal razumeti trenutek šibkosti tega ali onega. A sistematično prikrivanje, izogibanje in celo laganje pa v moj domet razumevanja ne morejo. Enostavno ne razumem in ostajam brez resnične razlage, kako je prišlo do tega, da smo praktično sistematično priča drži, ki je izrecno neskladna z Jezusovo tezo o resnici. Proces vstopanja v resnico je gotovo težak, a za Cerkev tudi del pravila igre, saj smo vendar mi napisali evangelij in ga postavili za vse institucije presegajočo moralno merilo! Morda težak proces, a za nas vedno nujen.

Bržčas je pogosto v zraku želja po ohranjanju ugleda Cerkve. Ugled Cerkve je že itak na psu in ga praktično ne moremo poslabšati, zato drža prikrivanja in izmikanja zame ostaja nerešena skrivnost. Kar se Slovenije tiče, smo po letu 1991 sicer začeli z dobrim izhodiščem, nato pa smo razvili romantično, pa nadvse pripravno tezo o zunanjih sovražnikih, ki nas napadajo. Pripravno za zablodo, v katero smo zarili. Zakaj ne moremo že vendar enkrat sprejeti, da so škandali – ki so se v zadnjih letih razpasli kot govedo po argentinski pampi in praviloma ostali popolnoma neizrečeni, amatersko rešeni, brez vsakršnega dejanja javnega kesanja in opravičenja ter končno, kadar bi bilo to potrebno, poprave krivic – samo ogledalo, ki smo ga prejeli v samo-občudovanje. Zato, ker nam je v resnici manj mar za oznanjevanje Jezusove odrešenjske moči za vse, še najbolj pa za grešnike, dosti bolj pa za lastne naslade. Če je katera od teh resnično prehuda, jo pač pokrijemo s preprogo. Drugi domnevni razlog za tišino pa je želja, da ne bi prišlo do cirkusa in (krivih) obtožb vse povprek. Kar je sicer (izredno) dober pristop, ki ga v celoti sprejemam in si ga naravnost želim! Resnično, cirkus ne pomaga nikomur. Le da smo za kuliso tega principa skrili tudi tisto, kar v zakritost ne sodi. Ono prvo moramo seveda upoštevati v dejanjih, a si tudi za drugo goreče prizadevati. Namreč za dejstvo, da imenujemo dejanja kot so, da ponudimo varne kraje sprejema, poslušanja in ozdravljenja žrtev ter da grešnike primerno kaznujemo. Civilno in cerkveno. To drugo v ničemer ne ruši prvega.

Advertisements
Leave a Reply
Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: